BOLGARIJA - Terra Incognita, julij, avgust 2013

Že lani avgusta po prihodu domov iz ture Terra Inncognita I, sem si sam sebi obljubil, da se bom  letos udeležil še 2 dela. Lani smo spoznavali SV del Bolgarije, v letošnjem nadaljevanju pa naj bi se potikali po JZ vse tja do Črnega morja.

Rečeno, storjeno.

Pot je le okvirno opisana. Kaj več o posameznem kraju si lahko prikličete s klikom na obarvano besedilo.
Galerija slik pa je še v urejanju.

1. Dan: Lucija - Beograd, 745 km

Uuuh, jebentiš kolko polnilcev. Pred potjo morajo biti vse napravice ready in kar groza od čega vsega smo zdaj odvisni, dva mobija, fotič, garmin, prenosnik, kamera...Čez noč pred odhodom se je vse to polnilo, razdelilec zaseden do zadnje vtičnice.

Pot: Nepozabna! Miloš in Rodana sta počakala v Žusterni in potem gasa do Zagreba, kjer se dobimo še s Francijem in Nevenko ter  Milanom in Eriko, potem pa skupaj naprej.

Pa ni šlo tako enostavno. Začelo se je z zastojem v Razdrtem zaradi prometne nesreče. Izvoz iz avtoceste in potem naprej gužva, gužva, gužva do Obrežja. Vsi pasi zabito polni. Pred mejo nam ni ostalo drugega, kot da se v prekršku prebijemo  po odstavnem pasu do rampe. Tam pa seveda policija. Na našo srečo in nesrečo prijateljev iz GW kluba Osrednja Slovenija, ki so se slučajno našli tam ravno pred nami... 150 € po motorju... Policistka za nas ni imela časa. Hvala bogu.

Pa vendar, zaskrbljujoče nerazumevanje policistke, da se tudi v takih primerih togo drži zakonov. Zakon na žalost ni predvidel, da je v takih razmerah, pri 35 stopinjah v senci, ki pa je ni bilo, pa nekaj ur stati pod pregreto čelado na kakšnih 50 stopinj pod žgočim soncem, pa še dodatnih 50 ali več stopinj iz pregretega motorja, pa skupna teža čez 600 kg, ki ga držiš med nogami, da je to lahko življensko nevarno...ja, policistkina pamet to kljub Makotovem dopovedovanju ni doumela.

Je pa razumel policist na hrvaški strani. Tam smo se zaradi izkušnje na slovenski strani prebijali naprej med kolonami in ne po odstavnem pasu. Opazi nas hrvaški policist, ki se peš prebija proti meni. Kaj hudiča, ali
bomo tudi za to kaznovani? Namigne mi, da naj mu sledim na odstavni pas in še mi pomaga utirati  pot do tja. Tam pa pokaže z roko v smeri meje in ukaže: Šibaj!!! Vsa čast! Hrvaška policija : Slovenska policija 1:0.

Beograd: Beograd ima vse kar imajo in morajo imeti prave prestolnice. Lepe palače, znamenite ulice in trge, na desetine parkov, ogromno kulturnih in športnih objektov in verjetno še dosti več, saj si je v svojem 7000 letnem obstoju, kot eno najstarejših mest v Evropi zgradilo še posebno dušo in srce, ki ga ne skriva v obliki glasbe, gledališč, zabave in kulinarike.V vseh teh letih se je nad mestom zvrstilo kar nekaj oblastnikov, od Rimljanov, Turkov, Bolgarov, Avstro-ogrske, do trenutka ko je postalo prestolnica Kraljevine Srbije leta 1822 in kasneje še prestolnica Kraljevine SHS, pa prestolnica Jugoslavje, da bi na koncu bilo spet le glavno mesto Republike Srbije. Tako je v zgodovini tega mesta bila tudi Slovenija tesno povezana z njim.

O Beogradu ni kaj pisat in brat, tja je enostavno treba it, si vzet par dni in ga doživeti. Vsakdo bo v njem našel kaj zase. Jaz sem to priložnost imel, saj sem se pred mnogimi leti tam izobraževal na Honneywellovih računalniških sistemih in so tisti tedni bili res nepozabni.

 V tem enem dnevu postanka na poti proti Sofiji ni bilo več časa kot za sprehod po Kalamegdanu, Terazijah in večerje Kot tri šešira...

Za poklon našemu maršalu na Dedinjah smo si čas splanirali za naslednje jutro . To moram še posebej poudarit za nekatere moje FB 'prijatelje', ki bodo nad tem poklonom sila razočarani, vsaj eden, če to bere, bo pa mogoče celo skenslal najino 'prijateljstvo'... Ja. Nestrpnost je huda reč, dela življenje grše, razdvaja ljudi in jih na koncu dostikrat spreminja v živali... Ooooops,  malo mi je ušlo na temo, ki res ni niti najmanj primerna za pogrevanje na dopustu, saj je že tako prevroče in ta tema je sploh neprimerna, da se kjerkoli v teh mojih blogih sploh kadarkoli pojavi. No, je pa Facebook zelo primeren za spoznavanje ljudi, da si kasneje res ne izbereš tudi v življenju napačnega prijatelja.

Bivanje: Prespali smo v družinskem hotelu MK Star. 31 € na sobo z zajtrkom. 10 € taxi do centra. Zelo zelo prijazno osebje. Priporočam.

Jutri naprej proti Sofiji, Bolgarija.

2. Dan: Beograd - Sofia, 397 km

Slabo hlajenje v sobi je bila edina slabost v beograjskem hotelu. Bilo je res vroče, Franci in Nevenka sta celo zamenjala sobo, ostali smo nekako vzdržali, še posebno Miloš, ki ga pod 30 stopinjami že zebe. Začetek dneva ni bil vzpodbuden. Najprej spoznanje, da Kuču cveča odpirajo šele ob 10-ih. Prepozno, saj moramo do 3 popoldan biti v Sofiji. No, bo vsaj tisti moj 'FB' prijatelj' zadovoljen. Nato še Milanu motor ne vžge. Izgleda, da mu je napačno povezan ojačevalec čez noč 'požrl' baterijo. Pa je bilo s pomočjo gazdarice hotela in kabli, ki jih je priskrbela v pol ure urejeno.

In že smo se na avtocesti proti Nišu spuščali po tistih znanih in kar strmih ovinkih. Po Nišu je bilo končno dovolj komoditete, iztopimo iz avtoceste in se usmerimo proti Sofiji. Dvosmerna cesta je spočetka zabasana s prometom, predvsem s kamijoni, ki jih je bilo po ovinkasti soteski težko prehitevati. Se je pa kasneje vse sprostilo, prometa malo nič, cesta dobra in na meji le kakih 10 minut opravka s formalnostmi. Brez postanka smo se prvič ustavili na benzinski postaji v centru Sofije, da dotankamo za jutrišnji začetek ture.

Še prej pa nastanitev. Grand hotel Sofija, hotel s petimi zvezdicami v samem središču mesta. V paketu ture Terra Incognita za 900 € all inclusive za dve osebi so v naslednjih 6 dneh predvideni le hoteli na tem nivoju. Soba po kvadraturi presega etažo domače vrstne hiše, kakih 60 kvadratov. Škoda, da bomo le prespali.

Prisrčen pozdrav z ostalimi udeleženci in seveda z bolgarskimi prijatelji Ivom, Pacom in ostalimi. Tu sta bila tudi Bojan z Vojko in Dušan z Vladko iz Gorice, s katerimi smo po Bolgariji skupaj pohajali že lansko leto. Pa Marko in Vida s svojimi prijatelji Janezom z Vesno in Sandija z Mojco iz Ljubljane. Lepa družba. Prišlo nas je 20 iz Slovenije, 6 Italijanov, 2 Slovaka, 2 Angleža in kar nekaj Bolgarov, skupaj kakih 25 motorjev. Ravno prav.

Pred večerjo smo imeli pripravljen dve urni voden ogled znamenitosti po Sofiji. Midva sva vse to videla že lani in kakor izgleda bova septembra še enkrat. Zanimiva slučajnost, da bom v enem letu z motorjem v Sofiji kar trikrat. Med drugim smo se mimogrede znašli na glavnem trgu pred predsedniško palačo in parlamentom sredi protivladnih demonstracij, ki se v Sofiji vsakodnevno v miru odvijajo  že dva meseca. Le zastavice, piščalke, bobenčki in vzkliki. 

Nato pa še spoznavna večerja, kakšno pivo in počitek v pričakovanju novega dne in odhodu proti bolgarskemu hribovju. Še prej pa ogled Nacionalnega muzeja.

3. Dan:  Sofia - Bansko, 230 km

Cilj prvega dne je Bansko preko pogorja Rila, ki se dviguje do dobrih 1000 m nad morjem. Na cestah na tej višini bomo ostali še naslednje tri dni. Super. To pomeni lepih 25 stopinj in to je idealna temperatura za vožnjo. 

Vodja poti je Ivo Stefanov, predsednik bolgarskega Goldwing kluba in zagnan 'aktivist' dogajanj na Goldwing sceni v Bolgariji in Evropi. Poznava se že vrsto let, tudi letos sva se že srečala v Ukraini in na Madžarskem in se kot dobra prijatelja veliko družila.Z njim na motorju je sedela še vsa družina, žena in sin. V Bolgariji je očitno to dovoljeno.

Ne bom pozabil, ko smo se v mojem zgodnjem otroštvu vsake 14 dni odpravili na obisk k nonotom iz Pirana na Kras, kakih 100 km v eno smer. Tudi pozimi, v dežju in včasih nas je presenetila še kakšna snežinka. Vsa družinica na eni Vespi. Jaz sem stal pred očetom med nogami, pod mojimi nogami pa še kak kufer, med očetom in mamo na zadnjem sedežu pa še brat. Štirje brez čelad, mama pa v krilu in je sedela tako postrani, z obema nogama na eni strani Vespe. Saj poznate ta stil iz kakšne stare fotografije ali filma. In od Sežane naprej še zadnjih 30 km po makadamu. Na tistih dveh majhnih vespinih kolesih. Koliko kazenskih točk bi danes za to dobili? Pa verjetno bi starši bili tudi v Slovenskih novicah kot najneodgovornejši starši na svetu. No, za tiste čase je bilo pač to normalno.

Ivo je po praznih in ovinkastih  hribovskih cestah držal 'moški' tempo. Zelo hitra in športna vožnja, pravi užitek.

 
Na poti smo se osvežili v mestu Blagoevgrad, za kaj več ni bilo časa, saj smo si morali ta dan na poti ogledati še Monastir Rila, enega najpomembnejših, vsekakor pa je to največji pravoslavni monastir v Bolgariji.

Bansko je tipično turistično središče v Pirinskih hribih, ki zaživi z vso močjo med zimsko sezono, čeprav je ob našem obisku v tem letnem času, prav tako dajalo dober turistični utrip. Po kapacitetah je v vseh pogledih nekajkrat večje od naše Kranjske gore.

To elitno bolgarsko turistično središče se je razvilo šele v zadnjih nekaj letih. V okolici je z 25 km žičniških naprav in 75 km smučarskih prog, med njimi je tudi tako imenovana pista Tomba, katere otvoritvi je pred leti prisostoval sam Alberto Tomba. Bansko je poznano tudi po organizaciji tekem za svetovni smučarski pokal.



Nastanili smo se v hotelu Kempinski, ki razpolaga s svojo kabinsko žičnico takoj za hotelom. Večerja pa v tipičnem pubu, kjer nas je že na vratih pričakal roštilj s pogonom na vodno mlinsko kolo, na katerem se
je vrtel in že veselo rumenel janček.

 

4. Dan:  Bansko - Pamporovo, 220 km

 

Ta dan nas je pot vodila naprej po Rodopih. Vožnja se je ves dan vila po gozdnatih poteh na višini okoli 1000 m visoko. Krasno!  Po znosni, predvsem pa prijetni temperaturi smo imeli ta dan  pred sabo le 250 km ceste in se vmes dodatno ohladili še v jami v bližini mesteca Yagodina. 

Še pred tem pa prvi neljubi incident. Anglež Leo je ob zavijanju z glavne ceste zapeljal preblizu robu in ga je prekucnilo na stran po strmini pod cesto. Vse ok. Razen ogledala in zadnjega kufra vse celo, tudi kosti. 

Jama je s svojo dolžino ena največjih in najobiskanejših jam v Bolgariji. Izhod iz jame je bil kak kilometer naprej, kjer so nas čakala terenska vozila, ki naj bi nas po našem pričakovanju odpeljala nazaj na izhodišče. Vendar, ne...

Ko smo se naložili v in na vozila so se vozniki usmerili strmo v hrib na brezpotja. Pravo offroad presenečenje. Po, za nekatere dolgih pol ure vožnje, smo bili na vrhu Orlovega očesa. Tako nekako, kot bi se popeljali iz Senožeč na Nanos kar povprek. Gor pa krasen razgled..., celo razgledna rampa, skratka lepo presenečenje, vendar za prenekatere naše stare hrbtenice kar naporno. Nato še kosilce ob povratku v dolino in nadaljevanje poti proti Pamporovu.

Kaj več se ta dan ni dogajalo, razen same vožnje po dovolj vzdrževani ovinkasti cesti in seveda uživanja v vožnji. 

Pamporovo leži v gozdnatih hribih in je tako kot Bansko, znano smučarsko središče. Vendar, že na prvi pogled dosti bolj zanemarjeno in manj obljudeno, izgledalo je celo zapuščeno. Verjetno je pozimi slika nekoliko drugačna. Sneg marsikaj pokrije...  Očitno je kriza grobo posegla v novogradnje, ki vse vprek ležijo kot skeleti na zapuščenih gradbiščih in kazijo še tisto kar je v Pamporovem lepega. Mafijska posla ali realna slika stanja bolgarskega turizma?

Je pa narava lepa in smučarski pogoji kljub temu dobri. 38 km smučišč in 25 km žičnic, ki te potegnejo na sam vrh (1928 m), kjer se lahko z liftom dvignete še naslednjih 100 m visoko na stolp z razgledno teraso in restavracijo. Žal z razgledom po okoliških hribih ni bilo nič, saj nam je megla, ki se je ravno tisti trenutek od nekje vzela, to preprečila.

Najslabše ta dan je bila nastanitev. Hotel se je sicer bohotil z nekaj zvezdicami, ki si jih pa niti približno ni zaslužil.
Najbolj sovražim tiste kopalnice, ki so združene z vecejem in nimajo tuš kabine ali banje. Po uporabi tuša pa ti za kakšna druga opravila na veceju pridejo prav le še škornji .... Ta dan se s Tatjano nisva tuširala.... Tudi dan z večerjo se ni končal najbolje. V bližnji restavraciji, kamor so nas popeljali s kombiji, smo se na račun slabe postrežbe sprva zabavali, potem pa počasi izgubljali potrpljenje Po pritožbi je nas šest za mizo sicer dobilo hrane za dvanajst, vendar prepozno. Bojan je pa tako sploh ni poizkusil, saj se mu je zaradi res slabe postrežbe do konca uprla. Upam, da bo ta izkušnja na tej turi le izjema.
 

5. Dan: Pamporovo - Haskov, 330 km

Zajtrk je bil primeren vsemu ostalemu v tem hotelu z goljufivimi zvezdicami, pa vendar smo z dobro voljo spakirali in se pripravili na nov dan. Po planu naj bi bil zanimiv in temu primerno naporen. In je bil. Že dva dni vozimo po Rodopih, ovinek za ovinkom, gor in dol, le redko pod 1000 m. Luknje na cesti presenečajo, pa vendar daleč pod pričakovanji. Lani so v SV Bolgariji blažilci motorjev veliko bolj trpeli.

Na poti proti Haskovu je bilo kaj videti: Trigradsko žrelo, Hudičevo grlo, kjer naj bi Orfej odšel v pekel, v podzemno kraljestvo povpraševat po svoji ljubljeni..., Zlatograd, slikovito staro mestece le 2 km od Grške meje, pa Tatul, tračansko svetišče in proti koncu dneva še Perperikon, enega najstarejših monumentalnih megalitskih spomenikov, vklesan v celoti v skalah. 

Videli ga niso vsi. Le tisti, ki smo imeli dovolj moči in volje, da smo se povzpeli visoko po skalah na vrh hriba. Pa se je izplačalo. Bilo je kaj videt, ogromno vloženega dela prednikov v čast raznim bogovom od izpred 8000 let, pa vse do krščanskih časov. Seveda smo se poklonili tudi bogu vina, Dionizu.

O vsem kar smo ta dan videli ne bi preveč pisal, da se nebi ta moj dnevnik spremenil v zemljepisni ali zgodovinski priročnik ali pa utrujal mene ali še koga, ko bo to kdaj bral.

Haskovo je mestece bizu tromeje med Bolgarijo, Turčijo in Grčijo. Ni veliko, tudi zanimivo ne preveč. Ima pa nekaj, kar nobeno drugo mesto na svetu nima. Največji spomenik Božji Mariji na svetu. Postavili so ga leta 2003 z donacijami meščanov. Spomenik je skupno visok 31 m, sama Marija pa 14 m in je težka 20 ton.




Hotel ni razočaral kot prejšnji dan. Lepe sobe, dobra večerja in terasa ob bazenu.

 

 

6. - 8. Dan: Haskov - Pomorie, 305 km

Dnevi hitro tečejo mimo. Danes bomo že na še zadnji destinaciji te organizirane ture, v Pomoriu ob Črnem morju. Kot vsak dan, motorčki zabrnijo točno ob 9:00. Prva etapa je kratka.

Že po 20 kilometrih se ustavimu v majhnem naselju Alexander na ogledu Tračanske grobnice iz 4 stoletja pred Kristusom. Odkritje te grobnice uvrščajo med največje najdbe, ki so bile kdajkoli izpeljane v Bolgariji. Poleg je s pomočjo japonskega princa Akishina zgrajen muzej, kjer se nahajajo odlično izdelani dvojniki detajlov te grobnice.

Obrnemo proti Stari Zagori, mestu z dobrih 100.000 prebivalci in bujno zgodovino. Praljudstva, Tračani, Stari Grki, Romuni, Rusi in Bolgari so pustili za seboj premnoge ostanke svojih kultur, ki so zares sistematično po obdobjih lepo predstavljene v Regionalnem muzeju .


Eden najzanimivejših muzejev kar sem jih videl in doživel. K temu je
pripomogla še odlična vodička s svojo predstavitvijo.










Pokosli smo na prijetni senčni terasi v restavraciji ob cesti in nadaljevali pot s še samo enim postankom na kavici na glavnem trgu v Slivnu in pozno popoldne prispeli na cilj:  Hotel resort Wineyard Pomorie.

Tukaj bomo uživali 3 dni. Motorji bodo brneli le toliko, kolikor bo potrebno. Soba je velika in udobna, z velim balkonom nad bazenom. Popoldne smo nekateri preživeli s počitkom po sobah, Ljubljančani so seveda takoj skočili v bazen, da si pomočijo razsušene mrenice med prsti, nekateri pa smo seveda najprej poskrbeli za ovlažitev naše notranjosti ob šanku bazenskega bifeja.

Za danes je na programu le še večerja v idiličnem mestecu Nesebarju, kamor se pripeljemo preko mosta in zavijemo v zelo strnjen del starega mesta.

Pred tem se je pa moralo zgoditi tudi meni. Med vožnjo se mi je odprl pokrov zadnjega kufra in polomil tudi pante, tako, da sem ga vlekel na električnih žicah kakšen kilometer za seboj in ga pošteno podrsal. Marko je rešil problem z lepilnim trakom in dokler sva vse polepila, sva tudi zaostala za ostalimi in se...izgubila. No, po kakšni uri nas je prišel iskat Paco in končno smo se znašli za obloženo mizo v samem mestnem jedru.

Nasebar je zelo lepo mesto. Vsaka veža, klet, zidek je namenjena turizmu. Prodaja in ponuja se vse in vsevprek. V naslednjih dneh se bova s Tatjano vrnila, da ga v miru in počasi pregledava. Strukturo turistov je težko določiti. Večina ali vsi, več ali manj priletijo z avioni. Tako, da se z avtomobilskimi oznakami ne da pomagat. Predvidevam pa, da je največ Rusov in Ukraincev.

Že prvi vtis postavlja obalo Črnega morja v povsem drugačno Bolgarijo. Življenski utrip, standard, mogočni hoteli, turistična ponudba in plaže se lahko primerjajo s katerokoli destinacijo na Mediteranu in marsikatero tudi prekašajo. Cene so nekoliko višje kot  v notranjosti, vendar še vedno sprejemljive. Naprimer, veliko pivo ob hotelskem bazenu 1,5€. Za kompletno kosilo s pijačo tik ob morju v mestu sva naslednji dan odštela 16€ za oba. Je pa za preskočiti pivo ali koktail na plaži, kjer cene sredi dneva, sicer ob prisotnosti disko plesalk, že skoraj prekašajo cene v boljših portoroških lokalih.

Naslednji dan, v petek, je bil še zadnji skupni dan v taki sestavi.

Zjutraj smo se skupaj odpeljali še do 55 km oddaljenega prav tako idiličnega mesteca Sozopol, ki leži nad strmo obalo Črnega morja in se nato v zalivčku ta strmina zlije v lepo peščeno mestno plažo. V mestu sem povpraševal po pantih, da si popravim vratca od kufra, vendar za železnino ni vedel nobeden. Niki mi obljubi, da bomo uredili v Burgasu, ki je večje mesto in le 20 km oddaljeno od hotela. Ok.

 
Nadaljevali smo proti še nadaljnih 20 km oddaljene reke Ropotamo. Reka se mirno izliva v Črno morje in jo obkroža zaščiten rezervat. Ob vožnji z barko do samega izliva v morje smo tudi sami lahko opazovali nekaj primerkov od 21 vrst sesalcev (srne, lisice, kune, vidre, šakali...), 260 vrst ptic, 10 vrst netopirjev, nekaj vrst kač in želv ter 50 vrst rib.

Nadaljevali smo še do Trakijskega svetišča Beglik Tash. V bistvu so to nametane skale vulkanskega izvora, ki so jih Trakijci uporabili za svoje obrede in žrtvovanja. Zanimivo je, da je svetišče bilo odkrito oz. predstavljeno javnosti šele leta 2003, saj je bilo to področje v preteklosti zaprto oz. namenjeno lovskemu prebivališču Todora Živkova za časa komunistične oblasti v Bolgariji.

Kasno popoldne smo se vrnili v hotel in tako kot prejšnji dan, nekateri v sobo, drugi v bazen in tretji ob šank.


Kot je obljubil, je Niki poskrbel za pante in je, kljub temu, da sem predlagal, da to uredimo naslednji dan, tudi takoj začel z montažo. Medtem smo se ostali odpravili na zaključno gala večerjo s taksiji. Hvala Niki!

Na zaklučni večerji ni bilo tako 'veselo' kot lani. Mogoče je bil zato kriv ambient ali nekoliko bolj rezervirana družba ali pa dejstvo, da smo se že takoj po enajsti odpravili proti hotelu. Dejstvo je tudi, da bo moral marsikdo jutri zgodaj na pot proti domu. Midva, z Milošem in Rodano ostaneva tukaj še eno noč. Zato se nama s Tatjano ni še nič mudilo v posteljo, pa sva s bolgarskimi prijatelji posedela ob pijači do tretje ure.

Zjutraj pa slovo od prijateljev s katerimi smo preživeli zadnjih 6 zanimivih dni. Odhajali so v večjih ali manjših skupinah in si izbrali vsak svojo pot proti domu. Nekateri skozi Grčijo, drugi proti Albaniji, nekateri direktno na Niš in domov, mi pa jutri proti Bukarešti in čez romunsko Transilvanijo v treh dneh do Novega sada.

Dan smo preživeli na neskončnih peščenih plažah in sprehodu po mestu.

Tura TERRA INCOGNITA II je zaključena. Zame bo ostala v spominu po dovolj dobrih hribovskih cestah ter uživanju v vožnji, Tatjani pa po nekoliko slabši hrani, kot je bila lani. Nasploh pa, videli smo dosti, namestitev in organizacija je bila odlična. Pogostitev v restavracijah pa tako tako, kar pa je tudi del bolgarske folklore, ki jo je treba spoštovati in sprejeti takšno kot je.

Za tiste, ki ste namenjeni v Bolgarijo pa nasvet:
Strah pred slabimi cestami je odveč. Večinoma so dobre in sprejemljive tudi za tako vrsto motorjev kot je Goldwing. Verjetno smo prav vsi doživeli eno ali več srečanj z kakšno večjo ali manjšo luknjo na cesti. Vendar ob prevoženih dobrih 1500 km po bolgarskihcestah in to predvsem po Rodopih, bi se nam to lahko zgodilo kjerkoli drugje.

O doživetjih na poti domov skozi Romunijo pa naslednjič!

Lep pozdrav
Radovan