FRANCIJA Provansa, junij 2014

1. dan: Castellane - Canyon du Verdon - Valensole - Gordes - Avignon, 194 km 

Provansa je sicer lepa in slikovita pokrajina, vendar meni, v nasprotju z mnogimi, kaj preveč ne leži. Kar je izraziteje lepega, je preveč turističnega...in turističnih destinacij in velikih mest enostavno ne maram.

Kar nekajkrat sem se vozil skozi Provanso bodisi z avtom ali motorjem, vendar nikoli si nisem vzel več kod dan, mogoče dva.. Kakšno leto nazaj sva na poti domov s prijatelji obdelala južni del Provanse (Camarg, Arles...) in ko smo se usmerili v notranjost, sva se midva poslovila in nadaljevala pot ob morju....ja, tak sem...ali morje ali visoki hribi...

In tako sva tudi danes Provanso  kar preletela. Nekoliko sva postala v kanjonu Verdon, ki ga je sklesala istoimenska reka..dolg je 25 km in na nekaterih mestih doseže globino do 700 m, se sprehodila po res slikoviti vasici Notre-Dame de Beauvoir...se ustavila še ob starorimskem mostu Julien, ki je svojemu namenu služil več kot 2000 let....pa v slikovitem mestu Gordes, od koder so naju pregnale visoke cene in zgodaj popoldne sva že postavljala šotor v kampu Bagatelle v Avignonu - 18 €.

Dan za počitek in sprehod po nekdanjem papeškem mestu.

Jutri še obvezen ogled Pont du Garda, potem pa gasa proti Costi Bravi....

2. dan: Avignon - Pont du Gard - Pineda de Mar (E), 372 km

Preden že po dobrem dnevu zapustiva  Provanso, sva se danes odpeljala še do  Pont du Garda ( http://en.wikipedia.org/wiki/Pont_du_Gard ). Nekoliko sva zavila s poti, da sva si ogledala še mestece Orange, kjer je stari Rim, tako kot v večini provansialnih mest, zapustil bogato kulturno in arhitekturno dediščino.
















Med te sodi tudi Pont du Gard, starorimski most, ki je del 50 kilometrskega  aquadukta, ki je s 200.000 kubičnimi metri vode v tistem času oskrboval mesto Nimes.
 
Zgrajen je v treh višinskih nivojih, kjer je gornji dolg 275 m in sega 50 m visoko in je najvišji starorimski most te vrste na svetu. Ob takih mojstrinah se vedno sprašujem, kako so lahko v 1. stoletju s takratno tehnologijo in znanjem kaj takega lahko sploh zgradili. Tatjana pravi, da so to delali marsovci... haha, mogoče pa res.
Za parkirnino in ogled sva plačala 16 €. Vredno tega denarja. Le od vročine se nam je že skoraj kisalo, Čeprav bi še ostala sva se odločila, da se po najkrajši in najhitrejši poti odpeljeva proti današnjemu dobrih 350 km oddaljenemu cilju - Pineda de mar, 50 km pred Barcelono.

Tam misliva ostati na srečanju evropskega združenja Goldwingov (GWEF) kar nekaj dni.
Vse najine daljše ture planiram tako, da nekje na poti uključim še to možnost srečanja s prijatelji iz vse Evrope. Teh dogodkov ni težko vljučit v plan, saj se od aprila do septembra odvijajo vsak teden v drugi evropski državi. Letos sva tako obiskala že slovensko srečanje v Podčetrtku, sedaj pride na vrsto špansko in zaključila bova z grškim na otoku Tassos in bolgarskem srečanju na Črnem morju.