ROMUNIJA, avgust 2013

1. Dan: Pomorie(Bg) - Bukarešta(Ro) - 327 km

Spočiti in naspani po včerajšnjem mirnem dnevu smo se zjutraj ob kavi dobili le še z gostiteljem Ivom in njegovo družinico ter dvema italijanskima paroma. S Francom in Angelo se nismo utegnili posloviti, saj sta jo že navsezgodaj mahnila proti delti Donave v Romunijo. Ostala dva italijanska para pa takoj po kavici v smeri proti Albaniji, s trajektom za Brindisi in po italijanskem škornju proti Milanu. Tudi Ivo zaključuje svojo uspešno organizacijo Terre Incognite in se danes vrača domov v Sofijo.

In seveda sta tu še Miloš in Rodana, s katerima smo se danes namenili odpeljati najprej do Bukarešte in nato preko Karpatov proti domu. Vmes pa si v predvidenih štirih dneh čimbolje ogledati Transilvanijo.

Marsikaj bo treba preskočiti, saj nas čaka preko 2000 km in časa za vse ne bo.

Po enem tednu vsakodnevnih jutranjih živahnosti in priprav na vožnjo več kot dvajsetih motorjev, sem to jutro kar s čudnimi občutki v spremstvu le enega motorja odpeljal s parkirišča.

Na daljša potovanja najraje in po večini hodiva s Tatjano sama. Skupna vožnja v manjših ali večjih kolonah je velika obremenitev. Neprestano spremljanje ostalih pred seboj, da jih ne izgubiš in tistih za sabo, da jim ne zbežiš. In to kilometre in kilometre...dan za dnem. 

Skupni postanki - ali si želiš ali ne, skupni ogledi - ali te zanima ali ne, skupne večerje - ali ti paše ali ne...nobene svobode, nikoli sam. En kup odrekanj na eni strani in prisil na drugi. Zelo utrujajoče, četudi je razumevanje v skupini dobro. Izjema so tista večja zelo dobro organizirana potovanja, kot so bila lanska in letošnja po Bolgariji in pred leti tista po Grčiji, ki so nam jo pripravili grški prijatelji. Ja, s skupinskimi furami imam le malo dobrih izkušenj tudi zaradi samih ljudi. Podobne izkušnje so bile še bolj izrazite v času mojega aktivnega jadranja, ko smo se na daljših regatah na tistih nekaj kvadratih sredi odprtega morja drenjali po nekaj tednov. Tam se je že po nekaj dnevih izkazalo kdo je iz kakšnega testa.

Marsikoga za kogar misliš da ga dobro poznaš že leta, ga v resnici spoznaš šele na furi in presenečenje je popolno. Razočaranje in pokvarjen dopust pa tudi.  O tem bi lahko veliko napisal, pa raje ne bom.

Gremo raje na današnjo pot.

Začeli smo jo s prečenjem najvzhodnejšega dela Stare planine, pogorja, ki se začne na srbsko-bolgarski meji in se razpoteza več kot 500 km daleč do Črnega morja. Cesta je na trenutke strma in ovinkasta, vendar dobra. Tudi narava in vasice skozi katere brzimo zo zanimive in vožnja ni dolgočasna.

Prvi postanek v Šumenu, mestu znanem po največjem spomeniku 1300 obletnici bolgarske države. Tone in tone betona, ki v kubističnem stilu uprizarjajo bolgarsko zgodovino od njenega nastanka do danes, od religij do vojsk in vsega ostalega kar se je preko tisočletij na tem področju dogajalo.

Impesivnost, ki se jo vidi 30 km daleč je bila zgrajena leta 1981. 

Dosegljiva je po cesti, ki v vsem sovpada s tem gromozanskim spomenikom, ali pa po 1300 stopnicah direktno iz mesta.

Gremo naprej. Preden v mestu Ruse prečkamo sloviti most čez Donavo, ki povezuje Bolgarijo in Romunijo, še malo postanemo na kavici in dotankamo z namenom, da porabimo tisti bolgarski drobiž, ki nam še ostaja.

Na nekaj 100 km dolgi meji med državama, ki jo deli Donava, je bil do leta 2003 to edini most med Romunijo in Bolgarijo. Zgrajen je bil leta 1954 s sovjetsko pomočjo in je dolg skoraj 3 kilometre. 

Za ogled mesta Ruse si nismo vzeli časa. Sva si ga pa s Tatjano nekoliko bolje ogledala že lani. Klasična evropska baročna arhitektura 19. in 20. stoletja.

Bukarešta. Za ogled mesta smo prispeli dovolj zgodaj. Namestili smo se v hotelu skoraj v centru, vendar ne tako blizu, da bi si lahko pomagali le z nogami. Taxiji so tako poceni, da smo si ga z lahkoto privoščili. 2 - 3 €, potem pa še toliko za dodaten krog okoli ostalih znamenitosti, palač, spomenikov in parlamenta ter nazaj v središče mesta na večerjo.

Za voden ogled v parlament smo bili žal prepozni, vendar je zadostoval tudi le zunanji ogled te orjaške, s 340.000 kvadratnimi metri in 1100 sobami menda druge največje stavbe na svetu, ki si jo je dal zgraditi  Čaučesku po potresu 1977 s tem, da poškodovanega južnega dela mesta po potresu ni obnovil, temveč dokončno porušil.

Za gradnjo tega megalomanskega projekta je kljub nasprotovanju vsega sveta dal zrušiti 10.000 stanovanj in hiš zgodovinskih vrednosti, odstraniti 22 cerkva in prisilno so izselili 40.000 ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo.  

Da bi naredili prostor stanovanjskim blokom pa so že v šestdesetih letih zravnali z zemljo še približno za tretjino mestnega središča, kjer so stali mnogi zgodovinski arhitekturni spomeniki.  

Še nekaj impozantnih številk te stavbe: vdelanega je en milijon kubičnih metrov marmorja, 3500 ton kristala, 700.000 ton jekla za izdelavo vrat, oken in lestencev, 900.000 kvadratnih metrov najboljšega lesa za parket in stenske obloge, 200.000 kvadratnih metrov preprog, ki so zaradi svoje veličine bile povečini stkane kar na mestu samem, žametne zavese v katere je vtkano zlato in srebro, pettonski lestenci, tono težke zavese... V času Čaučeškovega konca leta 1989 je zgradba imela že dokončno obliko, vendar je ostal kar velik del ogromnih dvoran neopremljen in upam, da bo tako ostalo še dolgo... menda je ja konec z norci, ki so si ob lačnem narodu na eni strani, na drugi privoščili tako nerazumljivo razkošje. Če si je Čaučesku dal zgraditi svojo Elizejsko palačo (po gabaritih še večjo), so si tudi njegovi predhodniki ravno tako po Elizejskem vzorcu že leta 1935 postavili svoj slavolok zmage, ..

Na srečo je še vedno ostal del starega mestnega jedra, kjer lahko občudujemo elegantne arhitekturne mojstrovine stare Bukarešte.

 

  











Vse ulice v centru mesta so ena sama promenada z obilico kafičev in restavracij. Čisto evprosko. Tudi cene, 4 dl točene pive tja do 5 €. Ja, Vzhodni ali Mali Pariz se drugače reče Bukarešti, po novem nič več samo po arhitekturni podobnosti, ampak tudi po cenah.


 

Čas je bil, da si tudi mi privoščimo malo razkošja, saj so želodčki že veselo krulili, pa tudi ustne brbončice so bile že v polnem pričakovanju. Vsedli smo se na teraso restavracije v uličici izza Narodnega muzeja. 2x mešano meso za dve osebi. Na lesenem podstavku so dobrote izgledale lepo. In tudi dobro je bilo, razen tistih njihovih XXL čevapčičev, ki jim pravijo mici oziroma mititei. Od zunaj krasno zapečeni, notri pa skoraj krvavo rdeči. Ostali trije moji sotrpini so jih dali še dodatno zapeči, jaz sem si pa rekel, da tako pač mora bit in sem jih z veseljem pojedel, saj so bili odličnega okusa. Ko so se dodatno zakurjeni čevapi vrnili na mizo, je njihova notranjost bila še vedno tako rdeča, da jih Milošev želodec še vedno ni prenesel. Cena? Kakih 8 € po glavi s pijačo.

Hotel iz verige 'Hello Hotels' lahko priporočim le zaradi cene spanja. 26 € na sobo. Ampak zajec tiči v tem, da je doplačilo za varovano parkirišče bilo 8 € po motorju in za zajtrk še dodatnih 5 €. Pa smo tam!

 
Večja mesta mi niso všeč. Najraje jih zaobidem, pa tudi sedaj le čakam, da jo jutri mahnemo naprej.







2.Dan: Bukarešta - Transfăgărășan - Brasov 371 km

Jutranji promet je dokazal, da je Bukarešta s svojimi dobrimi dvemi milijoni prebivalstva res veliko mesto. Ob neprimerni uri smo se le stežka prebijali proti izhodu iz mestnega vrveža po prelepi Aveniji Kiseleff okoli Slavoloka zmage proti odcepu na avtocesto za Pitesti. Vendar do tja je še daleč. Nekaj 10 kilometrov ceste z nemogoče globokimi koloseki, ki jih vsakodnevno poglabljajo težki tovornjaki. Prehitevanje je bilo nemogoče, saj je prehod iz enega voznega pasa na drugi bil že pravi podvig. Torej, v prvi in drugi prestavi smo lepo pridni, kakšno uro v koloni čepeli med tovornjaki. Razveseljuje dejstvo, da bo čez kako leto ali dve boljše, saj se ob  cesti vseskozi vije delovišče nove avtoceste. Le teh, ki bi v celoti povezovale skrajne točke države je v Romuniji malo, vendar
se gradijo.

Nasploh se po Romuniji ceste pospešeno, ne samo flikajo, ampak v celoti obnavljajo. Kar sem med potopisi in komentarji o stanju cest v Romuniji pred potovanjem zaznal, skoraj že zdaj ne drži več. Malo kje v sedanjem času vidiš toliko vlaganj in delovišč, kot v tej državi. 

Končno zapeljemo po avtocesti in se že na prvi benzinski ustavimo, da po tem zgodnjem jutranjem naporu pridemo malo k sebi. Prisede še romunski motoristični par in v prijetnem pogovoru dobimo nekaj koristnih nasvetov za naprej.

Današnji cilj je mesto Brasov, ki je od Bukarešte oddaljeno le kakih 160 km. Pa ne za nas. Obrnili smo se najprej proti vzhodu do Pitestie in preko Curtee de Arges, pa čez Transfaragasan in okoli Karpatov do cilja na severu. 370 km. V Curtea de Arges je zadnja benzinska pumpa pred naslednjimi 130 kilometri preko Karpatov. Čeprav me je na to še posebaj opozoril že prijatel in veliki popotnik Branko Pajer, sem jo zgrešil in smo se morali že po treh kilometrih vračati nazaj v mesto. Res si nisem predstavljal, da je prav tista v centru mesta zadnja. 

Kot zanimivost naj povem, da je v tem mestecu še vedno veljaven svetovni rekord iz leta 1947, ko je 7. julija v 20 minutah padlo 207 mm dežja.
Take rekorde bi si jaz predstavljal tam doli daleč v monsunski Aziji, ne pa tu. Če pomislimo, da je  Portorožu lani padlo le 3x več dežja v celem letu, kot tu le v 20 minutah, je bil to res pravi nalivček.

Prva znamenitost na poti se je prikazala po dobrih 20 kilometrih vožnje, grad Poeinari, Drakolin grad (?). Postavljen je na strmi pečini 700 metrov visoko nad dolino reke Arges. 1480 stopnic je bilo absolutno preveč, da bi si to ruševino pobliže ogledali. Pa če je to res bil Drakulin grad, ali pa ne. Sicer pa imam na fotoaparatu 20 x zum, pa je on opravil to razdaljo, kot vidite na gornji sliki.


Zdaj pa veselo v hrib proti prelazu Transfaragasan. Najprej do zajetja reke Arges na višini 830 metrov. Jezero za njim je dobrih 10 km dolgo, dobra 2 kilometra široko in do 160 m globoko. Jezero je zelo slikovito, vendar je do same obale le na nekaj možnih dostopov.
 

Cesta nas je vodila po vsej dolžini jezera in nato se je dolina odprla in cesta zavila v pobočje še zadnjega dela vzpona na 2034 visokega prelaza Transfaragasan.


Najprej nekaj podatkov o tej cesti; Gorovje Fagaras (ali Transilvanske Alpe) leži v Južnih Karpatih in ima kar osem vrhov, ki so višji od 2500 metrov. Značilnost teh gora so številna ledeniška in alpska jezera, ki ležijo na visoki nadmorski višini. In prav gorovje Fagaras je prepleteno z drugo najvišjo alpsko cesto v Romuniji, z magistralo Transfagarasan (DN7C), ki se dvigne vse do 2034 metrov visoko. Najvišja gorska cesta v Romuniji je Transalpina v gorovju Parang v Vzhodnih Karpatih, ki se vzpne kar do 2145 metrov. To prišparamo za naslednji obisk Romunije, smo si rekli.

Cesto je ukazal zgraditi diktator Nicolae Ceauşescu med letoma 1970 in 1974, ker je želel zagotoviti hitre prehode vojske čez gore, če bi Sovjetska Zveza poskušala napasti Romunijo. Cesto so gradili vojaki, gradnja pa je bila zelo draga in je zahtevala tudi človeške žrtve. Po uradnih podatkih naj bi med gradnjo umrlo 40 ljudi, neuradno pa več sto. Minerji, ki so razstreljevali skale, so viseli v skalah v navezah po 20, tudi 30 ljudi, da jih močni vetrovi ne bi odpihnili v prepade. Mnogim ni uspelo in jih v prepadih niso nikoli našli, niti jih niso iskali. Delavci so umirali tudi zaradi plazov. Zgodba, ki nekoliko spominja na Rusko cesto na Vršiču.

Cesta Transfagarasan s svojimi 90 kilometri ovinkov in zavojev povezuje mesti Sibiu in Pitesti in zgodovinski pokrajini Transilvanijo in Vlaško.

Vodi do najvišjih vrhov Južnih Karpatov, vse do vznožja Modoveana (2544 m), najvišje gore Romunije.

Cesta je od konca oktobra do maja zaradi snega zaprta. Kakšno leto se zgodi, da cesto zaradi sneženja in slabega vremena zaprejo tudi sredi poletja. Je zelo lepo speljana in spust po severni strani zelo spominja na prelaz Stelvio v Dolomitih.

Če ne bi bil alsfalt že tako znucan, bi jo uvrstil v sam vrh mnogih prelazov, ki sem jih že prevozil. Pokrajina je čudovita.

Po prehodu najdaljšega tunela v Romuniji (884 m) na samem vrhu se zaradi pomanjkanja časa nismo zaustavili. Škoda. Zamudili smo prelepe razglede, morda tudi kakšen vzpon na sosednje vršace, pa ogled ledeniškega jezera Balea...

Ob spustu smo se srečali in pozdravili z goriškima motoristima. S slovenskimi motoristi smo se na vsej tej 5000 km dolgi poti sicer zelo redko srečevali. Pravzaprav samo še enkrat v Bolgariji z manjšo skupino prav tako iz Gorice.

Danes se bomo malo bolje posvetili Brasovu, in do tja nam preostane še zadnjih 160 km. Vozimo po ravnini z lepim pogledom na obronke Karpatov z visokimi vrhovi Transilvanijskih Alp.

Postanek naredimo v lepem mestecu Fagaras, poznanem kot izhodišče za izlete v hribe, svoji katedrali z zlato streho in svojim gradom, kjer je do padca komunizma 1989 bil zapor, sedaj je pa odprt za obiskovalce.

Takoj naprej še prvi avtomobil s slovensko registracijo na naši poti. Veselo si potrobimo v pozdrav. Nič tako posebnega, če nas ne bi že zvečer hčerka Manja povprašala po telefonu če sva se tam vozila (?). V avtomobilu je bila namreč Gašperjeva sestrična, ki naju je prepoznala. Svet je majhen.

Brasov: Mesto po mojem okusu. Stari del okoli središča je ostal še popolnoma neokrnjen. Nizke, največ dvonadstropne hiše, ki se vrstijo ena ob drugi po dolgih in širokih ulicah in cestah.  V njih vstopaš praviloma skozi ogromne portone, za katerimi so dvorišča in popolna intima stanovalcev. Tudi naš hotel v katerem smo se nastanili in je bil v tem slogu.

Sam center mesta se ne bohoti z moderno arhitekturo. Večinoma nizke palače v nemškem slogu, kjer v višino izstopata le mestna hiša in cerkev. Kot vsa romunska mesta do sedaj, ima tudi staro mestno jedro, imenovano Scheu promenado nekaj ulic, ki so zaprte za promet in ob večerih prepolne ljudi, ki se sprehajajo ali posedajo po kafičih s terasami po sredini ulic tlakovanimi s prodom.

Na predlog receptorja v hotelu smo odšli na večerjo v restavracijo Sergiana v središču mesta. Skozi ozka vhodna vrata smo prišli v razsežen in pravi, z opeko obokani labirint večjih in manjših separejev. Tudi takšnih za kadilce. Prav vsemu, lokaciji, notranjosti, postrežbi, hrani, prijaznosti, ceniku... bi dal največjo možno oceno. Cena: 13 € na osebo s pijačo.

V mestu je menda mnogo zelo dobrih restavracij, pa žal ne bo priložnosti, da še kakšno poizkusimo, saj jutri gremo navsezgodaj spet na pot.

Škoda, Brasov bi si zaslužil, da bi ostali še kak dan tu.


Zadovoljni z več kot odlično večerjo, smo se še malo sprehodili po mestu in se s taksijem za malo več kot € odpravili k počitku.

Prespali smo v Long Street hotelu - 30 € na sobo z zajtrkom. Motorji varni na zaprtem dvorišču.

Slabost: hotel nima šanka. 

 Jutri so na vrsti gradovi.

3.Dan: Brasov - Bran - Sinaia - Sighisuara   245 km

 



Zjutraj smo z motorji še enkrat zaokrožili po starem mestnem središču in skozi ena od dveh ohranjenih vrat v mestnem obzidju zapeljali v smeri proti gradu Bran, ki je 30 km oddaljen od Brasova. To je eden izmed vsaj treh gradov v Romuniji, ki jih stare legende povezujejo z Drakulo, oz. Vladom III., znanim predvsem po načinu mučenja, ki ga je prakticiral.

Prvega, grad Poeinari, smo si z razdalje ogledali včeraj. Tretji, v mestu Hunedoara, pa pride na vrsto jutri.

Grad Bran je bil zgrajen leta 1378 kot utrdba za obrambo pred vpadi Turkov. Zadnji lastniki so potomci kraljeve družine Habsburžanov, ko jim je leta 2006 bil grad povrnjen, še prej pa prenovljen in odprt kot posebna turistična atrakcija in ga kot prvi privatni muzej vsako leto obišče skoraj pol milijona obiskovalcev.

Meni bo ostal v spominu predvsem po gneči, ko me je reka ljudi iz vseh koncev sveta nosila po ozkih stopniščih, hodnikih in sobanah.




 


 












 
Za natančnejši ogled ni bilo niti najmanjšega pogoja. Še najbolje je z gradom opravil Miloš, ki se je takoj za vhodnimi vrati obrnil in nas počakal na kavici v bljižnji vasi.


Ker je bil grad skozi vsa zadnja stoletja naseljen je v njem obnovljenega ali ohranjenega dosti avtentičnega pohištva.

Od leta 1920 je bil omiljena rezidenca in dom kraljice Marije. Kasneje, leta 1948 je bil grad njeni dedinji princesi Ilijani zasežen, kraljeva družina pa izgnana v tujino.

Čas je, da nadaljujemo pot do od doma najodaljenejše točke, kamor smo se namenili v Romuniji . Od tam naprej pa bomo vsak prevožen kilometer bliže domu.

Tako se odpravimo do mesteca Sinaia, oz. še kak kilometer naprej na ogled renesančnega dvorca Peleš.

Ni čudno, da se je takratni prvi romunski kralj Karel I zaljubil v to veličastno gorsko pokrajino in zakupil kar 1500 kvadratnih kilometrov veliko posest na katerem si je namenil zgraditi dvorec, ki je postal najpriljubnejša rezidenca zadnjih romunskih kraljev.

Zgraditi ga je dal leta 1873 in dokončan je bil leta 1883.

Po letu 1947 je, kot vse kraljevo, tudi ta graščina z vsem okoliškim posestvom prešla v roke režima. Leta 1953 je bil razglašen kot muzej, vendar ne za dolgo, saj ga je Čaučesku leta 1975 zaprl za javnost in ga uporabljal kot protokolarni objekt državnih oblasti. Danes je v osebni lasti kraljeve družine, ta pa ga je oddala romunski vladi, ki ga uporablja za turistične in protokolarne namene.

Za javnost sta odprti pritličje in prvo nadstropje, ki si ga je mogoče ogledati le v vodenih skupinah. Jasno, da za to ob našem hitenju, ni bilo časa.

 

Že ob prihodu v Sinaio, ki se razprostira kake 3 kilometre ob glavni cesti smo doživeli prvi zares pravi prometni zamašek. Pa ni bil le slučaj, saj smo se tudi ob povratku skozi mesto le stežka prebijali med kolono in nasproti vozečimi vozili. Čeprav smo imeli namen, da si mesto s postankom malo ogledamo, zaradi gneče te priložnosti ni bilo. Smo pa priložnost izkoristili nekoliko kilometrov naprej v mestecu Predeal in tu so naši sladkousci prišli na svoj račun. Sladoled. Žal Miloševega veselja nimam na fotki, le Tatjanino na levi.

Okrepčani s kalorijami smo sedli na motorje in po 160 kilometrih parkirali pred hotelom na današnjem končnem cilju v Sighisuari.

 
 


Sighisuara: rojstno mesto grofa Drakule (1431) v vzhodni Transilvaniji, imenujejo tudi biser Transilvanije. V lepem mestu, s skrivnostnimi hišami, najdemo tudi rojstno hišo Vlada Tepeša oz. transilvanskega grofa Drakule. Za grofa so njegovi podaniki govorili, da je žejen krvi in na plašču, ki ga je vedno nosil, je bil izvezen zmaj, kar mu je prineslo vzdevek Dracul-hudič. 

Po vročem in napornem dnevu, sem si na hotelski terasi najprej privoščil dve pivi, potem tuš in že je bil tu naročen taxi, ki nas je zapeljal do starega dela mesta. Sighisuara je res lepo mesto. Prav tako je, kot ga opisujejo. Po stopnicah smo se mimo cerkve povzpeli do glavnega trga ob znamenitem renesančnem stolpu z uro in rojstno hišo grofa Vlada Tepeša, imenovanega transilvanijskega grofa Drakule.

Ob sprehodu smo se malo razgledali in pofotkali še ostale znamenitosti, za več pa ni bilo časa, saj so nas želodčki spet opozarjali, da je čas da tudi oni pridejo na svoj račun.

 


Izbira restavracij je bila pestra, izbrali smo kar ta prvo, ki se nam je zdela pravšnja. Nismo zgrešili. Lepo smo se najedli in popili za 140 lejev - 8 € na osebo.

Prespali smo v hotelu Rex, 1 kilometer pred središčem mesta. Zelo prijazno osebje. Plačali smo 29 € na sobo s TV in minibarom.

Jutri imamo samo še eno obveznost in to je ogled gradu v mestu Hunedoara, potem pa naprej čim bliže proti domu. Jutri naj bi bili doma.

4.Dan: Sighisuara - Hunedoara - Novi sad   495 km

 
Po prepeljanih 100 kilometrih smo nehote za uro postali v mestu Sibiu.

Ne da bi opazil, nas je Garmin proti Hunedoari vozil po daljši južni cesti preko Sibiu in ne po gornji, kjer bi si imeli priložnost ogledati še zanimivo mesto Alba Iulia. 

 














No, nič hudega. Tudi Sibiu je vreden ogleda. Mesto je eno kulturnih prestolnic v Romuniji. Leta 2007 je bilo skupaj z Luxemburgom tudi Evropska prestolnica kulture. V prejšnjih stoletjih je bilo tudi glavno mesto Transilvanije. 



Zanimivo je tudi to, da je bilo za bivanje to mesto po Forbesu rangirano za osmo najidilično mesto v Evropi.

 


Hunedoara. Sredi dneva smo parkirali motorje prav pred edinim mostom, ki nas čez 30 metrov globok varnostni jarek pripelje na grad Korvin. Zgrajen je bil okoli leta 1440. Čeprav ga imenujejo tudi Drakolin grad, s samim grofom Drakulo nima kaj dosti več kot to, da je ta v njem le nekajkrat prespal. 

Je pa pomembnejši zato, ker je v tem gradu odraščal ogrski kralj Matyas Korvin. Ta kralj kot legenda živi tudi v slovenskem okolju vsem poznan kot Kralj Matjaž. Trenutno spi pod Peco in čaka, da se mu brada sedem krat ovije okoli mize, nakar se bo prebudil. 

Po izračunih bi glede na preostalo pot do Novega sada bili tam okoli 8 ure zvečer. Ravno prav za večerni ogled mesta in večerjo v kakšni dobri restavraciji, ki jih tam ne manjka.Rečeno, ampak ni bilo storjeno. Nebi bilo dobro, če kaj na poti ne gre tudi narobe. Ko smo se dogovorili, da se v Timisoari ne ustavimo, ampak da se odpeljemo direkt za Novi sad, je Miloš, ki je vozil za mano ob smerokazu za Timisoaro zavil iz glavne ceste in nadaljeval pot v tej smeri, prepričan, da sem tja zavil tudi jaz. Vsak vodeči v skupini ob zapuščanju glavne ceste poskrbi, da to tisti za njim opazijo. V najslabšem primeru se tudi ustavi in počaka. Sam sem se ustavil, čakal, telefoniral. Nič.

S Tatjano se odločiva, da greva za njima in da je bila mera polna se mi zaradi čakanja in delovanja Garmina brez napajanja sprazni baterija do konca. To iz izkušenj pomeni, da potrebujem vsaj eno uro vožnje, da bo Garmin spet oživel in pomeni tudi, da se moram vrniti na glavno cesto, da se še sam ne izgubim. 

Na prvi benzinski ustavim in se odločiva, da bova počakala Miloša in Rodano. Končno se mi po eni uri čakanja oglasi in ker sva že fajn narazen skleneva, da se dobiva v Novem sadu. Po pregledu karte se odločim, da ubereva pot preko madžarskega Szegeda in mejnega prehoda Nadlac po avtocesti vse do Novega sada. Nekaj več kilometrov, ampak hitrejša pot. 

Zaradi čakanja sva s Tatjano izgubila že skoraj 2 uri. Ob prihodu v Novi sad spet pokličem Miloša. Pošlje mi naslov motela, katerega pa moj prebujeni Garmin ni našel, pa tudi na benzinski se je samo enemu nekaj sanjalo, da naj bi bilo to kakih 15 km nazaj proti Bački Palanki. Ura je bila že 10 in sanje o večernem Novem sadu so ugasnile. 

Povečerjava in si urediva spanje v vasici Popovica ob poti proti Fruški gori. 

Apartma je bil najslabši in skoraj najdražji na vsej poti, ampak vreden svojega denarja. Prava dogodivščina. Ob pivicah in globokih politično-gospodarsko-športno-kulturnih debatah z domačimi sem skoraj pozabil it spat. Milošu sem še poslal sms, da se zjutraj dobiva v restavraciji na vrh Fruške gore. Menda bo ja našel, saj je to edini hrib v Vojvodini.



5. in 6.Dan: Novi sad - Koritnica (Baška grapa) - Lucija  823 km


Zjutraj kavica kot gazde. Jaz sem še izkoristil priložnost in si opral motor od vse te prašine slovenskih, hrvaških, srbskih, bolgarskih, romunskih in madžarskih cest, ki sva jih na tej furi prevozila.

Točno ob devetih sva sedela ob kavici na vrh Fruške gore in čakala na Miloša in Rodano. Dočakali smo le klic in glas, ki nas obvešča: 'nas je navigacija zapeljala proti Bački Palanki...'. Ok, nadaljujta. Se vidimo doma. Ni nam bilo usojeno da kot smo začeli tudi zaključimo potovanje skupaj. 

No, in to vse skupaj malo dodatno pojasnuje tisto, kar sem opisoval na začetku tega potopisa... 

Bolj kot sva se pomikala proti severu, topleje je bilo. Naprej od Obrežja je termometer pri 150 km/uro kazal točno 40 stopinj. Pa ja ne greva v Portorož v takem! In že telefoniram in povprašujem za prenočišče pri Viliju, bajkerju iz Koritnice, ki ima tam kamp... Čez dobre dve ure sva že tam.

 













Zvečer se ob prijetnih dvajsetih stopinjah s prijatelji malo 'preštejemo', saj v Koritnico hodim že vsaj 20 let in to večkrat na leto...

Za jutri je napovedan dež. Ko bi vsaj bil. Rajši bi bil moker od dežja kot od potu pri 40 stopinjah.

In res sva se prebudila v oblačno jutro in ob rahlem rosenju odpeljala proti domu. Vmes pa seveda še obvezen obisk in kavica pri mami v Vojščici na Krasu...

Za konec: 

V dveh letih sva dodobra spoznala Bolgarijo, eno najstarejših držav v Evropi. Prepeljala sva jo vzdolž in počes. Narodnostno je precej 'čista država'. Večina, več kot 85% je Bolgarov, ostalo so Turki in 4% je ciganov. Je pa več kontrastov videti v sami pokrajini, od nižin na severu in preko hibovja Stare planine in Rodopov do morja na jugu. Za vse dele te dežele pa velja, da je na gosto posejana z zgodovinskimi, turističnimi in kulturnimi znamenitostmi in da je prav vsak ta del vreden ogleda. Samo življenje na prvi pogled, po vstopu v Evropsko skupnost in prvega političnega in gospodarskega buma, sedaj stagnira. Kriza. Ljudje so nekoliko bolj zadržani in le redki poznajo še kak drugi jezik razen bolgarščine. Je pa pri komunikaciji in razumevanju dobrodošla majhna podobnost s srbskim jezikom. Septembra se spet za nekaj dni vračava v Sofijo. Predvsem zaradi prijateljev, ki sva jih tam pridobila.

V Romunijo sva letos zapeljala prvič. Prva ugotovotev je, da so stereotipi o revni, umazani in nevarni državi, kjer te oropajo sredi belega dne, popolnoma zgrešeni. Namesto tega te pričaka dežela slikovitih in ohranjenih srednjeveških mest (sami Ptuji in Škofje loke), gradov in utrdb, slikovitih gora in ledeniških jezer, podzemnih jam, narodnih parkov, ... za bajkerje pa še slikoviti prelazi kot je Transfaragasan, eden najlepših na svetu. Pa da o zanimivi Bukarešti in legend o Drakuli sploh ne govorim...

Druga ugotovitev je, da se v Romunijo čimprej povrneva in si vzameva neprimerno več časa, kot sva si ga letos.

Za obe državi pa drži, da na vsej 4970 kilometrov dolgi furi, nisva doživela niti ene same neprijetnosti ne na cesti, ne med ljudmi.

Milošu in Rodani se zahvaljujem za prijetno družbo na poti.

Lep pozdrav
Radovan