FRANCIJA Route des Grandes Alpes, junij 2014

1. dan: Portorož - Chamonix, 685 km

Pred nama sta dva tedna letošnje splomladanske fure, ki se razlikuje od predhodnjih predvsem v raznolikosti krajev na planirani ruti.

V treh dneh se  nameravava popeljati preko najvišjih evropskih prelazov v francoskih Alpah,  se pred Nico obrniti proti nižinski in gričeviti Provansi in nato  za nekaj dni 'pristati' ob Sredozemskem morju v Pinedi de Mar na Costi Bravi v španski Kataloniji.

Kakšen dan bova seveda zopet porabila za obisk Barcelone.




Nato povratek s trajektom preko Sardinije in Livorna proti domu.

Katalonijo in Provanso sva v prejšnjih letih že prevozila,  Savojske Alpe in Sardinijo pa imava tokrat namen obiskati prvič

Torej, vse se bo dogajalo med 0 m in 2802 m nadmorske višine.


Pa pojdimo! Kot še nikoli, se tudi to nedeljo ni zgodilo, da bi se na pot odpravila prav zgodaj. Najina ura je tam okoli devete zjutraj ne glede na to, da nisva jutranja zaspanca in ustajava zelo zgodaj.

Dolgočasna italijanska avtocesta, po kateri se ne bi nikoli peljal, če ne bi bila pravzaprav edina sprejemljiva opcija. Po vzporednih najkrajših cestah bi bil že pravi podvig priti v Chamonix v enem dnevu, saj je cca 13 ur čiste vožnje, čez Dolomite pa bi potebovala vsaj dva dneva in ker sva jih že nekajkrat prevozila in časa nimava na razpolago, nama ni preostalo drugega, kot odločitev, da po najslabši in najdražji, sicer pa najhitrjši poti danes prideva do izhodiščne točke najinega potovanja, v Chamonix.

Sva se pa ta dan ognila največje nadloge italijanskih cest - kamijonov, ki imajo na srečo ob nedeljah prepoved vožnje.


Pred Aosto sva na urejenem, lepem počivališču načela zaloge, ki sva si jih za kakšen dan neodvisnosti od dragih restavracij v Franciji pripravila že doma.

Po šestih urah vožnje po skorajda prazni cesti in dveh postankih sva preko 11 km dolgega predora Mont Blank vstopila v dolino Chamonix in obenem tudi v Francijo.

 

Najprej do kampa Les Marmottes v vasici Bossons prav pod samo vznožje Mont Blanca, ki sva ga kasneje ob polni luni izpod šotora vsega razsvetljenega občudovala še dolgo v noč.






Za danes sva imela v planu še vzpon z gondolo na Aiguille du Midi. To je najvišja točka na svetu kamor se lahko pripelješ na takšen način - 3842 m. Vendar sva bila prepozna in sva 'podvig' prestavila na naslednji dan.

Večerna luna nad Mont Blancom.

Pripravila sva si kosilo (ali večerjo...ura je bila ravno tam nekje vmes) in se odpeljala na ogled in na pivo v Chamonix.

Po sprehodu sva sedela pred kafičem kjer sem neprestano pogledoval in se spraševal ali mi bo uspelo prej spiti pivo do konca, ali bo prej padla z okna kakšna razmajana škura... ja, pri nas tak lokal nebi nikoli dobil dovoljenja za obratovanje

V Chamonixu so bile davnega leta 1924 prve olimpijske igre. Kot zanimivost in primerjavo naj povem, da je takrat nastopilo 16 držav z manj kot 300 šprtniki v 10-ih disciplinah...letos v Sočiju pa 88 držav z več kot 2500 tekmovalci v 98 disciplinah.

V Chamonixu je v tem letnem času dolgčas, le nekaj turistov in predvsem gornikov in plezalcev, ki se odpravljajo na Montblanške vrhove.


 


Na dobrih 1000 m nadmorske višine sva v lepi in topli noči brez težav prenočila v šotoru, še pred tem pa malo sestavila plan za naslednji dan.

No, prvi dan ni mogel biti boljši. Upajmo, da bo držalo še naprej.

Pa poglejmo še tisto slabo stran tega dne:

Stroški za avtocesto 60€
                 tunel        30€
                 gorivo      60€
                 kamp       18€

Ja, skupni strošek poti je skoraj tak, da bi za ta denar z Ryan Airom en teden letal nad Evropo.

Jutri naprej. V višave.

 

2. dan: Chamonix - Val d'Isere - Col de l'Iseran - Col du Galibier - Briançon, 311 km

Želje se izpolnjujejo. Zbudila sva se v sončno jutro brez enega samega oblačka. Na hitro se odločiva da veliki 'vzpon' na Aiguille du Midi izpustiva. Izgubila bi vsaj 4 ure in izvedba planirane poti za današni dan bi postala vprašljiva. Ha, pa še dobrih 100 € bova prišparala.

Do Val d'Isera izbereva pot, ki jo nama ne Google map in ne Garmin ne predlagata. Odločiva se, da se odpeljeva do Flumeta, kjer sva se vključila na Route de grand alpes (http://www.losapos.com/great_alpine_road)  in do olimpijskega Albertvilla nato pa zavila proti Beaufortu in mimo jezera in prelaza Roselend (1968 m) v Bourg-St-Maurice in naprej do Val d'Isera. In nisva zgrešila. Odlična in slikovita cesta pod obronki gora in skozi smučarska središča. Več ali manj sva na cesti D902 ostala naslednja dva dneva.

V eni sami uri in pol bi lahko v Bourg-St-Maurice prišla že iz Aoste preko menda zelo lepega 2188 m visokega gorskega prelaza Petit St Bernard, ki meji Italijo in Francijo ampak je na žalost nekaj pač potrebno tudi izpustiti. Prelazov v naslednjih dneh bo več kot dovolj.

Tudi Val d'Isere v tem času izgleda prav ubogo. Pol lokalov in trgovin je zaprtih. Že od daleč se vidi, da je povdarek predvsem na zimskem turizmu. Mogoče se kaj spremeni v poletnem času, ko sem pribežijo turisti, ki jim vročina po nižinah ne odgovarja.

Po 15 km sva že na najvišjem alpskem prelazu, na 2770 m viskem Col d'Iseranu. Zgrajen je bil leta 1937 in s tem je bila dokončno zaokrožena Route de grand Alpes. Že naslednje leto je čez prelaz prvič potekala tudi kolesarska etapa  na Tour de France.

Preko prelaza  Col du Télégraphe (1566 m) sva dobre 2 uri potrebovala do naslednjega 'tapravega' prelaza - Galibier (2645 m).

Pred nama je bil le še Col du Lautaret  (2058 m) in po celodnevni vožnji sva zvečer pristala v Brianconu. Kamp, ki sva ga našla je bil še zaprt. Naslednjega nisva iskala, ker je bilo že pozno in sva bila po vseh današnjih km in zahtevnih prelazih že dovolj utrujena. Zato sva se odločila, da greva na večerjo in poiščeva hotel. V samem centru sva ga tudi našla. Za francoske cene kar ugodno - 52 € za dvoposteljno sobo.

Tudi današnji dan bi ocenil s petico. Vreme odlično in tudi na višinah nad 2000 m izredno toplo.
Jutri nas zopet čaka podoben dan. Upam, da se bova lahko povzpela na najvišjo nadmorsko višino, ki jo lahko z motorjem v Eropi sploh lahko dosežemo. La bonette - 2802 m.

Le vreme naj nama še naprej tako lepo služi. Kako je danes bilo, pa naj povedo še spodnje fotografije.

3.dan: Briancon - Col de Vars - Col de la Bonette - Castellane, 264 km

 

Čakal naju je še zadnji dan vožnje po dolinah in prelazih čudovitih francoskih Alp. Ravno tako so lepi italijanski Dolomiti, vendar opažam, da mi vožnja v tem delu Alp veliko bolj ustreza.

Praktično so vsi vzponi zelo razvlečeni in se vijejo okoli obronkov gora, tako, da se ti vsaj z ene strani neprestano ponujen krasen, za Tatjano na zadnjem sedežu včasih tudi grozljiv panoramski pogled v globino. 180 stopinjski ovinki si ne sledijo eden za drugim, kot npr. Vršič ali Stelvijo, kar predstavlja tudi pravi užitek za voznika.

Ne da so ceste samo lepo speljane, ampak tudi vzdrževane z odlično podlago. Da je temu tako, pa se verjetno lahko zahvalimo vsakoletnim kolesarskimTourom, ki se odvijajo čez te prelaze. To pa seveda zahteva dobre oz. varne ceste.

Zjutraj zapustiva Briancon. Tudi to mesto ima en superlativ. Je s svojimi 1326 m najvišje mesto v EU. Je pa sicer nižje kot je mesto Žabljak na Durmitorju v Črni gori (1456 m) kjer sva se potepala predlani. Torej na najinih potovanjih ne osvajava samo najvišjih vrhov, temveč tudi najvišje ležeča mesta...














Še vedno po cesti D902 se čez dobre pol ure že fotografirava na prvem današnjem prelazu Col d'Izoard, ki leži 2361 m visoko. Še kakšno uro kasneje pa sva že na naslednjem več kot 2000 meterskem prelazu Col de Vars (2108 m).

Prava višinska poslastica pa šele sledi. 2715 m visok prelaz Col de la Bonette - Restefond. Nad prelazom je okoli vrha speljana še panoramska cesta, ki bi naju pripeljala do nadmorske višine 2802 m, kar pomeni, da je to najvišja prevozna cesta v Evropi. Na žalost je bil ta cestni odsek še zaprt. Z novim višinskim rekordom, da bi se pripeljala na najvišjo točko, kamor se v Evropi z motorjem še da, ni bilo nič. Za tolažbo mi ostaja, da sem večino najvišjih alpskih prelazov že prevozil, vključno z dvema najvišjima.




Ta prelaz je bil na žalost tudi zadnji na najini poti. Savojske Alpe so me res navdušile in z veseljem se bom še vrnil. Ta dva dneva, kar sva jih imela na razpolago sta bila enostavno premalo.

Spustila sva se na drugo stran proti Nici. Namenjena sva bila dokončati današnjo furo na jezeru Lac de Sainte-Croix. Nekaj dest km pred Nico sva torej obrnila proti zahodu od koder so naju v zasedi pričakovali nevihtni oblaki. Tukaj kar naj lije, sem si mislil. Pomembno je, da nama je bilo dano lepo vreme tam, kjer sva ga najbolj potrebovala...v hribih.

Rahel dež in vmesne močnejše plohe so nama spreminile plan. Grand Canyon du Verdon bi si bilo v takem vremenu brez veze ogledat. Tudi šotorenje za danes lahko odmisliva. Zato sva si v Castellani našla prenočišče v kampu. Za odlično opremljeno počitniško hišico sva plačala 35 €. Zmaga.

Še ogled mesta, večerja in na zaslužen počitek. Pa ni šlo vse tako gladko. Ves zadnji del deževne in hladnejše poti sem junaško (ali zaradi lenobe) prevozil brez dežne obleke in se izgleda tako podhladil da se nikakor nisem mogel več segreti. Kljub normalni temperaturi me je v postelji treslo kot šibo na vodi. Aktivirala sva gretje in proti jutru sem le zaspal. Zjutraj vstanem, vse ok. Tatjanina bojazen, da sem si skuhal kakšen hujši prehlad je bila na srečo odveč.



Jutri naprej. Grand Canyon du Verdon in Provansa naju čaka.